Dragi Emil,
hudo mi je bilo, ko sem izvedel, da si se poslovil s tega sveta. Saj si mi bil v mladosti kakor veliki brat. Veliko sva prekolesarila ali pa nabijala tenis. Vedno mi bo ostalo v spominu, kako mi je s tvojo pomočjo in prijateljstvom uspel kolesarski vzpon na Veliki Klek (Großglockner), saj sva se prej nanj temeljito pripravljala in kolesarila na Dobrač, na Šentaleno, na Jedvovco (Pyramidenkogel), na Celovško kočo. Čeprav si imel več kilometrov v nogah in precej boljšo kondicijo od mene, si se vedno vozil z obzirom name in me spodbujal. Tvoj plemenit in vesel značaj je bil blagodejen in spodbuden.
Fotografiral si tudi na Špelini in moji poroki. Ujel si najine najlepše življenjske trenutke v slike. Prav te slike so prispodoba za tvoj plemeniti značaj. Na slikah te ni, a s svojim znanjem, s svojo ljubeznijo si nama in najini družini zapustil globoke, nepozabne sledi. Tako je tudi danes, ko te ni več. Tvoja ljubezen, tvoja dobrohotnost, tvoja plemenitost so globoko zasidrane v našem življenju, teh nam smrt ne more iztrgati.
V spominu mi bodo ostale tudi besede, ki si mi jih napisal, ko sta umrla moja starša, tvoja otrca in tvoj otri. Besede so me potolažile in me utrdile v spoznanju, da je le ljubezen tista, ki v življenju šteje.
Bil si tih, delaven, do kraja korekten in dobrohotnega srca, iz tvojih ust nisem nikdar slišal žal besede, pa kljub temu si moral prestati veliko krivic, tudi zaradi službe, v kateri si bil, za kar mi je še danes hudo. Bog v nebesih je za vse to vedel, vedel tudi za breme, ki si ga moral nositi. Prepričan sem, da si zdaj slišal besede: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Stopi v veselje svojega gospodarja!« (Mt 25,21)
